Prelepa si
ko te gledam
ko te božam
ko te vonjam ...

Kadar ljubim smrt,
ljubi ona mene ...

... in ko neham ljubiti
... jo sovražim ...

Tema je predpogoj svetlobe.
Če ne spoznam nesreče,
ne morem do bistva spoznati sreče.

Ugasni že luč,
moje telo od vročine žari,
naj ono prostor razsvetli.

Sem hodila in hodila,
nisem vedela kam grem.
Pač. Toku sem se prepustila,
da bi videla kam gre.

Na dnu svojega morja sem ležala in zrla v njegovo vesolje. Nato sem vstala. Svoje utrujeno telo sem položila v vrečko in jo prinesla na površje. Zazrla sem se v nebo.  

V zrnu je napisano tvoje ime -
v riževem zrnu.
Kupljenem na mostu.
Med starim in novim mestom.
Čisto na drobno je napisano,
a zagotovo.
Saj si ga sam narekoval.

Veliko vesolje odgovori,te prosim,
Zakaj le vprašanja brez odgovorov v glavi nosim?
Še deček sem bil,ko so mi že prepovedovali,
Mi sovraštvo in prezir s klofutami utrjevali.
Mar nisem iz ljubezni rojen bil,
Kaj se nisem sreča za starše rodil?

Res abotno je početje
te človeške rase,
ampak ne bojte se Narava,
Vaša nemeza rešitev bo,
s tem, da ta potentna rasa,
le pafkala bo,
kot stara lokomotiva,

Moje naročje
polno solz
in tihega mokrega hrepenenja