Bila v objemu je strasti
Ni pomislila na morebitne pasti
Le njemu se je prepustila
In ljubezen mu obljubila

Nihče . . . 
ubij
moje upanje
in smisel
življenja

Pusti naj teče in s sabo odnese
vse moje skrbi in vse, kar me boli,
naj teče in naj se ustavi šele,
ko spere sledi bolečine vse,
naj teče in s sabo odnese trpljenje,
naj teče, dokler ne odteče življenje,
naj teče in naj zaznamuje za vedno
vse njih, ki jih moje življenje ni vredno.

Ne bodi tako hudobna,
resnica goljufiva.
Zakaj toliko kostumov imaš,
zakaj toliko preoblek skrivaš,
zakaj ne končno pogledaš mi v obraz?

Le kam naj skrijem sonce,
ki name sedaj sije,
ki oblake topi in dež suši?

Ne, ne bom plesala pod dežjem,
da ne sperem si kože, las in oči.
Ne bom se nastavljala soncu,
da mi barve na meni ne zbledijo.
Ne, ne mislim se skrivati v senci,
hočem, da plodovi na meni dokončno dozorijo!

Senčna stran sonca,
svetla stran noči.

Topla stran ledu,
hladna stran vročine.

Tako lepo je poleteti drugam,
če to znaš
in veš kam.

Jaz mislim, jaz mislim...
Hm... Kaj že mislim?
Ja, ja, mislim, da... Kaj že?
Ja, mislim, da... Ne vem.
Mislim, da se strinjam
s tistim, kar je prej on povedal.
To mislim. Ja. Važno, da sem.