Galaksija.
Triljon planetov pleše v očeh.
Neskončne daljave nas ločujejo
od morda
          pametnejšega
          srečnejšega
          bolj čistega
          in bolj pravičnega
živega bitja?

Oh,
ko se dotakneš mojih ustnic,
vlivaš vame življenja.

Ko se dotakneš mojega jezika,
tvoja vročina,
vročina me zbuja.

Prepuščam se ti...
Samo uživala bom...
Naredi z menoj kar želiš...
Podaj se tja kamor hočeš...

Od tega trenutka dalje bo moja edina
terapevtska kopel morje mojih solza.
Sol bo razjedla mi kožo in telo.

Izstopil si iz ženske,
sedaj vstopaš vanjo.
Nikoli ne bo ženska vstopila iz tebe.
Nikoli ženska ne bo vstopala vate.

Iskala bom med zvezdami.
Med njimi bom nevidna,
čeprav njih neizmeren sij
bo storil,
da bistva ne bom videla.
A iskala bom.

Ne bom gledala črepinj od blizu,
misleč, da jih lahko spet združim skupaj.
Lahko se mi zarežejo v oči.
Čeprav so bile črepinje bistveni del mene
nočem, da se zopet zarasejo vame.

Vržem se v noč,
zavržem svoje misli.
Roke mi po solzal dišijo.
Sedaj, v noči, mi smrdijo.
Ta vonj po potokih slane vode,
ki speljane so bile v mrtve rokave,
da morja nikoli niso dosegle.
V nič bile so dane.

Bolečina
žge, razjeda,
ostaja le praznina.
Želja odrečena,
danes v pesem te zavijem,
na dno besed te skrijem,
nikoli več ne privreš na dan!!!

Pustite mi spati,
naj vsaj v sanjah jaz živim,
tam dežela je smehljajev,
ljubezni eliksir,
svetla stran vseh značajev,
brezmadežnosti vir.