V mojem srcu je polno praznine,
po njem se pretaka le nekaj kisline;
kisline vroče,
kisline pekoče.

Nocoj se poslovim,
Srečno otroka moja...
Srečno starši.
Srečno prijatelji.
Srečno vsi.

Kakor sipina
praha,
ostanek povprečnosti
in sijoč obenem,
segaš z roko
v meglo ...

Minljivi smo vsi,
jaz in ti,ona in on…
Pehamo se za posvetnimi stvarmi,
potem pa pride kamion…

Rada bi, da bi bil duh
   zaprt v čudežno svetilko...
...in jaz aladin,
ki bi te iz nje rešil.
Rada bi, da bi bil morska deklica,
    omejena v neskončnem oceanu...

Plast barve 
         se nabira...
...na že uveli sliki...
Kot prah se iz dneva v dan
   kopiči v drobnih zarezah
       ostrega skalpela...

Objel si me kot veter,
mi razmršil lase
in tvoj mraz je bil na moji topli koži tako prijeten.
Dvignil si me nad travnike
in takrat sva v vonju tisočerih vrtnic
zaplesala proti soncu.

Odprta prsa nosim,
kamor koli grem.
Odprta prsa čutim
tudi ko ležim.
Iz odprtih prsi krvavim.

Vino, ki z pelinom je dolgo,
predolgo zorelo.
Dolgih 13 let!
Postal je grenak kis,
balzamičen kis.

Ni jutro me zbudilo v dan brez Tebe,
      kar sva z bele pravljice snežene 
      se stopila v noči daljave 
      obris prihodnosti nejasne ... 
                         morda meglene?