Čakam in čakam, da odprejo se vrata.
Končno dočakam in presrečna vstopim.
Za mano sliši se žvenket verig. Zapor.

Biseri dišijo mi po goljufiji,
goljufija smrdi po hipokriziji,
hipokrizija diši po lažnivosti,
lažnivost smrdi mi po strahopetnosti,
strahopetnost diši mi po ubožnosti,
ubožnost smrdi mi po frustraciji,
frustracija diši mi po ranjenosti,

Sem te izgubil sred´ poti, pravica?
Te kdo je našel in te čuva zvesto?
Nazaj ne gre, saj mi ločitve mesto
zaseda neizporsna mi krivica.

Ljubezen iščem te,
pogrešam te,
pridi mi v objem.
Zaslepi mi oči,
da spet vidim,
kako travnik se blešči.

Nebu je lahko govoriti o neskončnosti,
vsemogočnosti in modrosti.
Kdo pošilja na nas vihar?

Sedela sem na balkonu
in sanjala o tvojem toplem objemu,
o tvojih iskrivih očeh,
ki jim lunin sij daje še močnejši lesk…
Mraz je ubadal v moje telo…
A sanje o tvojih dlaneh, ki me grejejo…

Ukradel mu je misel in besedo,
da bi utišal njegov obstoj.
Samo sedi, gleda in posluša.

Črna zemlja, rdeča zemlja, rjava zemlja...
Zemlja naša zadnja je dežela.
Toliko življenj smo ji že podarili!
Toliko trupel pod njo smo skrili!
Toliko kosti v njej trohni.
Toliko solza smo vanjo izlili.

Ko izklopiš svet.
Z gumbom ustaviš vrtenje,
s tem ustaviš čas.
Ustaviš hrup.
Ustaviš delovanje.
Tisto stalno brnenje,
šumenje, žvrkotanje.

Sreča, sreča...
Kaj to sploh je?
Vsak vzkipi, vzcveti,
ko sreča ga sreča.
Vsak zgnije, oveni,
ko sreča odide.