Kot membrana je tvoj glas,nasmek kot zvok fanfar.
Na eni strani Amon-Ra*, na drugi strani Thor*.
Oba sta zeljna tvojega telesa,oba zelela
bi te v svojem vrtu sla.
Levo lice ti dregeta,ko pomisljas,da bi rad spoznal oba.

V naročju mojem si sladko zaspala,
predala si se sanjam tisti kratek čas,
ki bil odmerjen za duet je po duetu.
Čas je, v resničnost te moram priklicati
a srce boli, ne veš, kako si lepa speča.

Štiri svečke v srcu vsakega so.
Upanje, vera, ljubezen, mir.
Niti ena gorela ni,
nisem živela.

Ne želim tvojega darila,
ne bom ga sprejela,
ker v njem je smrt!

In ko bi ljubezni ne imel,
sem nič!
Nimam ljubezni,
sem -0-!

Sedis na stolu,z obrazom obrnjen proti meni,
v soju zatemnjene si luci.Proti meni tvoja pesem
zdaj doni.V oceh je upanje in radost,da spoznala bi tvoje darilo
-zapisano v pesmi,rojeno v srcu je za zmeraj.

Hlastno jemljem, kar mi barve dajejo v zameno,
poskušam ujeti njihovo igrivost,
a kaj, ko vedno znova se zaplete,
ko poiskusim jih le malo razumeti.
Predolgo že je tisto čudno vreme v meni,
da bi skozi pesmi plavala naproti-tam, kjer večnost se nikoli ne konča.

Pred njim se v loku divjega vrtenja
odvija ples strupenih kač
in s smrdljivo puscico mu prestreli
te divje črne se oči.

V trenutku se pogled njegov v blag
nasmeh spremeni.

Razširi roke, odpre dlani
Nagne se in dol pogleda
Občutek bolečine se krepi
To je to – tega se vedno bolj zaveda...

vse polno luči se rojeva
zvezdni utrinki
žgejo tvoje besede
v mojo kožo
da boš
večen