Toplo mi je,toplo mi je,
v duši in telesu,
čutim te,objemaš me,
predajam se tvojemu telesu,
saj pomirja me…..
Razvajaš me…….

Nimajo življenja, pravijo.
V svojem nadomestku nog sedijo,
za uspehom se slepo  ne podijo,
nikoli morda ne spregovorijo,
le po ljubečem objemu hlepijo.
Nimajo življenja, pravijo.

Sonce tako lepo sije na travnate bilke,
da zelena barva poživi in zazdi se rumena.
Trava posuši se... Sončni žarki rumeno pozlatijo. 
Travnik živ postane sijoč kot dragocen zlatnik.
S sijem sonca barva oživi in postane ognjena.
Rdeča, oranžna, rumena vijejo se in širijo.
Iskrijo se plameni, svetlo je in toplo.

V kleti turobni si ob oknu za mrežo
vabim lunin žarek na obraz sestrašen
skoz lino zapora, kjer bil je sovražen
in zvesti pes gospodarja dan na prežo.

Prvič pišem pesem svojega srca le zate.
Majhna sem, v meni bolečina.
Vem, ljubil si in ljubil boš, več mene ne.

Z oddaljenosti tisočih svetlobnih let
bi lahko te poljubila.
A kaj, ko sem že davno obljubila <sama sebi>,
da ne bom ljubila več.

Spet dežuje.
In v meni je nemir,
ki kot neurje sredi oceana
čaka. Zato prepir.
Prepir, ki smrtna je obsodba.
Ne zame, temveč za ostale.
Kajti jeza, groma, bliska godba,

sem-
zlepljena z idealom,
na pročelju obraza
odpadam kot fasada starih hiš

Sovražnik je spet tukaj, zato poglej na bojni načrt.
Izgleda, da sem devetdeseta preživel z bolnim stanjem razuma...?
Vržen v terapijo elektrošoka,
stopnjevanje zavajanja in popolna oblast.

Obriši mi pot in kri z obraza,
očisti oči, ki se jih bojiš!
Z najnižjega nadstropja kleti poslušam ječanje odzgoraj.