O, kakšno veselje.
O, kakšna sreča.
O, kakšni lepi občutki.

Bili smo ...
prav takšni kot danes
in jutri ne bomo
vzcveteli ...

Bilí smo ...
boj za obstanek
in v očeh nosili
pohlep ...

Nežno me božajo dihljaji dreves
in ptice nad krošnjami
kot sonce nad oblaki
name prežijo.
In pesmi,
ki jih pojejo oživljajo živo,
da ples za plesom negibno maje.
 

Čemu bolečina v tebi se budi,
kot da skelela bi te kri.
Čemu spanec krajšajo ti skrbi,
katerih smela imeti nebi ti.

Poiskala sva v noči
skrite poti,polne dehtenja,
omame...
Spletla sva trdne,globoke vezi,
ki nama celijo rane.

Tvoji poljubi
moj ljubi,
so me prevzeli,
me zavihteli
tja gor v nebo,

V sanjah sem te že od nekdaj začutila,
in mehko pojstlo sem za te postlala,
v svojem srcu drobno sem tančico razgrnila,
saj že takrat čutila sem, da se ti bom predala.

Me imaš resnično rad,
al me samo zavajaš?
Se bil bi zame ti pripravljen žrtvovat,
al pa se že ohlajaš?

Kar je očem prikrito,
kar v duši je globoko skrito,
se v troje zdaj prepleta
in z dneva v dan vse bolj zapleta.

Je pot navzgor lahko navzdol?
Je nekaj kar je nizko pravzaprav visoko?
Biti ponižen, ljubezen imeti res globoko,
skromno prenašati hudobnost bol...

je to zgoraj ali spodaj?