Bleščava zamaknjenost v predigro večera,
okvir jagodnih misli, ki zgosti besede v
izgubljeno natačnost preciznega strela,
in zato zgolj prijazno pokima,
s privlačno toleranco do idealne puhlosti,
ki se razleze čez cel večer 
poln čudovitih toalet.

Narava ustvarila je novo rožo,
tako, ki je prav čarobna
in ki zleze ti pod kožo,
pogled, pogleda dva sta že usodna.

Toda njen privlačen cvet,
prekrasen, kar neskončno lep,
oči privablja spet in spet,

Moje sreče gospodar
si včasih bil,
čas te je prekril.
Molk cveti med nama,
ravnodušnost in brezbrižnost
z njiim se hranita.

Čas je morje,
do skrajnosti brezmejno,
nikjer se ne začne,
mu konca ni.

Praviš, da te spravljam v obup.
Od mene si dobil že na tisoče obljub.
Tako slabih rim že dolgo nisi bral,
si mi razočarano dejal.

V zasenčeni misli žarečega dneva,
razgaljen občutek v tišino odmeva,
predira zavest in razjeda lepoto
miru, ki zaklepa se le v samoto.

Na mirni gladini jutra
se počasi razrašča grizljajoče vzemirjenje,
minute paranoično preskakujejo sekunde,
ure pa z muko vlečejo za seboj brezzvočnost
svinčenega strahu, da te morda sploh ne bo.
Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

Oh, the inhumanity….
I can't believe what's happenin'
I can't believe what's grabenin'
Nothing else in this world to live,
I'm here to give a kick.
To bruise all this mother fuckers who didn't believe me.
Who didn’t believe that you will kill me.

Bi jokal?
Se samo tako reče.
Iz srca v srce,
za plahutanje,
ki je tu
in odletava
v kovinasto robidje.

Želel bi živeti v mestu,
kjer se čas ne meri v intervalih
časa vožnje mestnih avtobusov,
kjer se večer ne pričakuje
s skrbjo na jutrišnji dan
in kjer se za pripadnost
ne gleda v osebno izkaznico.