Ko pomislim na miren večer,
na tiho noč,
se spomnim nate,
ki si mi dajal moč.

Ni te več ob meni,
toda v temni tihi noči,
še najdem obris tvojega obraza,
barvo tvojih oči,
toda... nikjer te ni.

Ni več tistih dni,
ko si me pobožal po licu,
mi pogladil lase,
poljubil na čelo in
roko dal na srce.

Na listih je bela manifestacija miselnega procesiranja v kozmosu brez pik. Piš. Gnev.
Bliža se intrigantski mislec s sijočo violino in se čudi.
"Čemu se bližaš Neo?"
"Za božjo voljo, kje vendar stoji modro?"
"Čemu se čudiš? Saj imaš vendar list."
"Ah, ta pot in čas!"

Končno je prišla in me toplo objela
saj sem po njej dolgo hrepenela
vsa bela in cvetoča
mi je podarila prelepa jutra
očarljiva, sončna in svetla
bogato je nagradila moje pričakovanje
in mojemu pogledu namenila

Nebo je večkrat zaprlo svoja polkna.
Še zdaj neslišno loputajo.
Z vetrom iskanj.
Sledi niso plašno zdrsele v pozabo.
Še  se s tvojim vetrom podijo.
In ni me strah dežja. 

Tako dolgo je tega
ko si mi ukradla srce
in ga zaprla v kletko.

Kričeča želja duše se mi poloteva,
telo nemočno se ni voljno upreti,
rad bi ustavil hrepenenje prazno,
ko v prepad me vodijo koraki.

Življenje je zaspalo, umirile so se ceste,
kjer sonce je sijalo pojavijo se zvezde.
Tišina počasi ugasnila je poljube
le veter še prinaša obljube.

Podarimo si
vesele misli,
ki raztopijo
usedline starih
žalosti in jeze,
ki še tli…
Občutimo naj vsi,