Prah zakril je ves moj svet
na obzorju videti ni zvezd,
grajski stolp pa še stoji,
davno poln je biu ljubezni.

Le kamnite stopnice so ostale,
mrzle prašne, brez ograde,

Od pesmi do bolesti iščeš pot poet presneti!
Od zore pa do mraka treš lupino spoznanja in iščeš mrak!

Haha, kaj si, ki nisi? 
Do dna prosvetljeni trgovec z metaforami?

Stop, vam pravim, stop!
Ustavite in najdite se ter pojdite v miru!

Nedolžna zarja.
Meglen dan.
Temačen večer.

Smeh.
Ostra misel.
Spoznanje.

Osvobaja se, iskreče se dviga!
Tesno vam diha za ovratnik!
Bojte se ga!
On je Človek!
Eden redkih!
Moč, da spregovori, ga napaja z nepopisnim užitkom!
Da, govori Človek, napajaj jih!
Osvobodi svobodne, ki tega ne vedo!
Zavedanje, zavedanje in pika.

Roj pomarančnih krikov
prilepljenih pod krilom stihov
v sumljiva jutra
ves prežet od dihov
cimet se spreminja v med
spet kuje
svojo medlo stran nje svet
umazan in preklet.

želim si te
čakam te pod ulično svetilko
da prideš in me vzameš
skrita v nevidni plašč teme
se objeta potopiva v globine
najine strasti
ki nama ne pusti

Za skupno dobro!
Ja!
Oblak prahu in kava.
DA!
Omikanost...

???

Deževne rože
naslonjene v travi
in dih skoraj zmrzuje
pred obrazom
pogled v daljavo
ne seže dovolj daleč
na jug

Na reliefu besed,
ki dolbejo srce
se nikoli ne nabere prah,
stokrat jih obrneš,
razstaviš sestaviš,
vsakič zabolijo drugače,
vedno znova imajo neznan sijaj.