Nit bolečine potegne skozi uho.
Sunkovito.
Se umakne v tišino.
Diha.
Misli pretehtajo vrednote.
Dejstva.
 

V rdeči zarji zahaja
sonce za obzorje...
Nebo zajema črnomodra jasnina,
ki počasi golta temne oblake
ter srka svetlobo vase.

Izgubljam se

v tvojih očeh
v najinih objemih
v pomenih besed
v svojih občutkih

lepo je
če rime so tekoče
lepe so najstnice smejoče
njih ustnice cvetoče

moja zapestja so mikavna
preteklost me obkroža v vročini
praskam sonce s stegen
mesečino iz oblakov
rabim Luč
Zvezde, da prebodejo neskončnost,
ki naju zapira vase.

med mnogimi ljudmi
moja prva misel si
ko me sonce prebudi
moja zadnja misel si
ko me spanec osvoji
rada te imam prijatelj
zato pa v mojih mislih si

Dovolj tega angleškega sranja,
Ker mi že v šoli dovolj v glavi odzvanja.
Se zvoka prfoksov nemorem znebit,
nem se učila pa pošli me v rit.
Kaj te jaz morem če si tak zabit,
Počasi se boš pač mogu nehat z glavo zabijat v zid.
Ker ura tiktaka, na tebe čaka.
Če se ne zmuvaš bo to tvoja najhujša napaka.
Napak pa si v lajfu nemorš dovolt,

Iz moči spoznanj
pošiljam svoje misli
v nam še nepoznane sfere,
da bi uresničil željo
si najti končno mesto tam nekje,
med zvezdami in zemljo.