Pesem je zdravilo, ki celi vse rane,
čisto nalahno in nežno te objame,
tako čaroben, pravljičen in lep je svet,
kdor poje, kdor v srcu je in bo ostal poet!!!

PRIJATELJSTVO JE NAŠE LEPŠE KOT VSAKDAN,
SPRAŠUJEM SE A KAJ BI MI BREZ NJEGA,
PADLI V BREZNO KJER NA DNU JE ČRNO GNEZDO,
TAM MRGOLI HUDIČ, KI TE ZAPELJE ZA PRAZEN NIČ.

Razmišljam
kako bi razumela svet
brez svetlobe

Kako bi se
znašla sama v temi in
ali bi bolj čutila slišne barve

V soju razpršenih žarkov cvetja
petja rojenic v grobovih,
ljubil bi te mrtva duša,
v gozdovih, parkih, paviljonih,
kjerkoli že.

Le en izmed mnogih si ujetnikov
ujet v vek ponavljanja omame.
Le besede pravih duš te zdrame,
da spomniš svojih svetlih se utrinkov. 

Nihče ne bo ti dal, kar si ti si vzel,
odrinil daleč si na stran vse to,
kar dano je v življenju ti bilo,

nebo je zjutraj čedno umito 
nočna rosa osvežila je naravo

vse, kar bilo je s temo skrito

pokaže zdaj podobo pravo

Šumijo gozdovi, dan se budi, Vse je enako, le tebe več ni. Pot, ki vodila naju je tja, Vodi še vedno in še vedno veter pihlja. Le tebe več ni... Le tebe več ni, ni te in ni, Smrt ti pogledala je v tople oči. Vse dala bi zate, menjala bi dan, Menjala bi noč, a vse je zaman. Tebe več ni... Solze se stekajo mi iz oči, Ljubezen do tebe še

Si kdaj poslušala tišine spev,
si zapornika svobode odrešila?
Kolikokrat preživela smrt,
in zaspana v sanjah se zbudila?

Ne tajiš pogleda.
Ne umikam se.
Dotik ne omejuje neba.
Mislim, da vem.
Vem, kaj misliš.
Tudi ti veš.
Uživava v trenutku.

Kaos atomov je naš krvnik,
obložil nas z razumom, z zavedanjem,
da nismo več pri pameti.

Ali živi tisto, ki se ne zaveda?
Ali živi tisto, ki ve, da ne ve?
Ali človek sploh živi?