Tu sem,
med mnogimi enak
a vendar nekje v sebi,
se niti ne zavedam oglja,
ki tli od večnosti v meni
in čaka da me spomni
da sem drugačen.

Lepo je, ko čutiš, da nekdo te nežno boža,
na obrazu ostal je, zarisan nasmeh...
prevzet nad vsem, kar te obkroža,
ker z žarki sonca hodiš po skrivnih poteh!!!

Raztreščene opeke
Odkrušen omet zidov
Razbita okna
Pokozlan hodnik
Pijanec v kotu
Igla na tleh
A ne vem zakaj

Scream

Rip the air in two

Let the very molecules vibrate in agony
and plunge deep into the recesses of your stomach
until the beast inside tries to claw its way out
and burst trough the layers of muscles and bone...

Kill the enemy in my head
with words softly whispered in my ear

Inhale my soul with your blackened lungs
and let me course though your veins
until you heart feels like busting trough your ribcage...

I hear a little voice that no one else can hear
So real, I feel the hot air on my neck,
like there's someone whispering in my ear
but they disappear every time I check.

Danes sem čutil
svoj zadnji včeraj.
Šele danes
sem zvedel za jutri
in tisto kar prihaja
z nanašanjem
barvnih tinktur
med obrise črnega.

Najina koža se poigrava z Usodo.
Pora ob pori utripa
v ritmu nespočetega srca.
Nepovabljena se znajdeva v nebesih
in zavrneva vlogo Stvarnika.

Zimsko jutro, moja hladna soba.
Ležim na hrbtu v topli postelji in zrem v temo,
iščem sence prejšnjega dne,
iščem v temi, ki je kot slikarsko platno
najine sence prepletene v objemu.
Poizkušam naslikati prizor, kot tisti, ki sva ga imela.
Vidim vso milino trenutka, vidim duši, ki se ljubita.

Zasanjano strmim v oblake pred seboj,
belina njih, vsakič znova me prevzame,
ni sivine v meni... nič se ne boj,
vsak tenutek, v lepih mislih se ujame...