Ujela sem sonce, ga dala na dlan,
očarana nad lepoto, ko zrla sem vanj,
bil je trenutek, a zapisan v globine,
ujela neskončnost, ne pa spomine...

V nekem težkem trenutku
mi je ponudil svojo dlan
presenetil me je
nisem imela teh pričakovanj
nisem vedela
da še žive ljudje
ki ni jim vseeno za-te

Ni oral s plugom
in za sejanje
ni uporabil
traktor.

Gledam tvojo sliko,
gledam tvoje oči,
telo si ljubezni želi
srce po ljubezni hrepeni
ne vode, ne zraka,
ne pesem belih ptic si ne želi.
Vse kar v mislih je si ti

Kdo meni te besede narekuje,
ki pero jih moje zapisuje?
Sem to jaz, ali le moj izraz?
Je to Božja roka,
ki v meni budi nedolžnega otroka?
Je to kozmični glas,
ki ga jaz zapisujem,
da dotakne se vseh nas?

Ogledujem si telo
vsaki del na sebi
je lepo osončeno
v žarkih celodnevnih.

Za mnoge ta fasada,
ki vse lepo prekriva
te predstavlja kot človeka
a notranjost krasno skriva.

Trebali bi pisati pisma
obnoviti zaboravljenu umjetnost,
pustiti slova da se savijaju poput tijela
želje razljevaju
kao da bi ih papir mogao zadržati.

Mali kolibri
si hrano srka
z ostanki odpadkov
birokratskih gnilob.

Sem skladal besede,
ki ohranjale so me
bile so mi kot note,
da vzburijo srce.
Nekje tam v daljavi
besede iste te
bile so melodija,
ki je pregnala tišino iz nje.

U blizini neba,
ljubavi moja jedina,
postoji beskrajna čežnja.
Pod tim nebeskim svodom,
neprekidno čeznem za tobom
i najtiše što mogu,