Ukradeno srce
je ležalo na tleh
kot prazna listnica,
izropano čustev
in ljudje
so hodili po njem
kot hodijo bogovi
po ljudeh.

In zdaj stojim, na pol poti,
z glavo proti nebu,
z dušo vkleščeno med stene časa,
tujec sam sebi, polovica obraza,
raztreščen v črepinjastih sanjah.

Solze biserijo v besede,
be-se-de.
Kamni klešejo poglede,
po-gle-de.

Drevo se zarašča v seme,
se-me.
In vsaka črka je breme,
bre-me.

TO JE PESEM BREZ UVODA
VEDNO KOTALEČA ŽOGA
PESMICA BREZ EPILOGA
ČISTA KVADRATURA KROGA

Skorja tvojega telesa.
Robovi tvojih slik pričvrščajo slike izpred mesecev,
ko se zdi,
da so poniknile,
lesene podobe pozabljenih podstrešij,
podpisi tvojemu srcu.

Ena sama vroča želja,
Biti s tabo v objemu,
Srce ob srcu bije.
Eno in edino bitje se razpolovi,
Saj ni poti, ki bi naju ločila.
Edina prepreka je čas,
Upriva se mu!
Zaplešiva ta večni ples brez vsakršnega sramu.

prosim pozabi,
na sanje o vili in o razburkanem morju,
dovolj mi je spenjeno jutro in šop tvojih las.

prosim pozabi,
obljubo o pisanem letu z balonom;
čas celi vse rane, izda modrijan.

strah,
še enkrat,
še zadnjič,
pozdravim s svojo preluknjano tišino,
ki se obleče v nasmešek
in izdrdra svoj scenarij
pod istim žarometom, kot včeraj...

zagrizla sem se v Idejo
o Koncu-
tako močno,
da sem ga spregledala,
ko se je res zgodil

Zunaj dež lije
in v meni strašno grmi,
še zadnja ptica se skrije,
nigokar več ni.