Ma se te spomnim v tisti zeljeni oblejki
in kape pod kjero si skril svuj nasmeh.
Si me spod čjela taku rejsnu pogljdou...
Ma kaku nej pozabim? Sej tu bi biu grijeh!

Bila sem že na dnu in tja ne želim se več vrniti.
Tam piha mrzel veter in ni tople svetlobe.
Tam prevladuje pusta, brezizrazna sivina.  
Tam duša otrpne v jeklenem oklepu.                 
Prišel si ti.

Podaj mi roko in poženi se
z mano v neznane globine.
Viharji se bodo uklonili
najini močni volji.

Kam zreš to jutro preko morja... daleč,
ko se tvoje srce odeva v peno valov?
Kam zreš prek divje gladine v orient;
tvoje srce obuva copatke za poslednji balet.

Si kot dež,
razlivaš se po meni,
ko se obračam
po tvojih lužicah,
s katerimi polniš
žametne noči.

Sanjam o dežju.

teta in stric od izleta
v pumparicah
in gojzerjih
sredi betona zadaj bavarca.

Iščem sonce oranžno rumeno med listjem,
ki pada ritmično v krogih
pod moje nove čevlje
čez skodrano preteklost
pod kapuco dima

Večni krog
in bitje,
skoraj človek,
na drugem bregu,
ki se sprehaja skozi čas,
bo tvoje ogledalo,
ker si tam.

Belo ni belo.
Belo je rdeče,
belo je oranžno,
belo je rumeno,
kakor plamen sveče.