le še dež le še dež
nad najinimi polji

polna strasti
kopljeva

le še dež

Zakaj se ljudje vzdigujejo?
Zakaj se vedno le upirajo?
Mar po uporu so svobodni?
Kaj je svoboda?

Noč je zrla v naju
z modrimi zenicami
Zaprla sva vrata zraku
Ugasnila luči

Premalo potemnel,
v solariju Pri teti Depri.
Vsake tolko ga obiščem.
Tam v temi ležim
in se cvrem v želji.

Modrice spremenile
so se v bodice.
Naluknjana duša,
počasi prazni se.
Kotaljenja ni,
mah ustavil je srce.

Danes svet,
napolnjen z odpadki,
kot riba v odplaki.
Upanje življenja?
Jutri smet.

razprta si pred menoj cvetoča roža,
v objemu se strast razkraja v slast...
...kremna tortica raztapljaš se v
ustih...nevidim te več ker sem v tebi

leto dni zdaj mineva
od popoldneva
ko videla sva se midva
prvič . . .
. . . zadnjič.

Občutek samote?
Občutek lepote!
Redka prikazen,
moja bojazen!

Sili mi oko v širni svet.
V neskončni sivini za roke pripet
bežim človeški milini.