Kjer zemlja se neba dotika,
kjer prostrana ravnica se baha,
stika horizont telo in duha.

Pišem oporoko, ker umiram.
Še dih ali dva, zdaj, prav kmalu,
bom le še lastna halucinacija.

Veliko si in vsemogočno,
Enormno, venomer se gibajoče,
Smisel tvoj je jedro sočno,
Otrok si, ki se smeji in joče.
Le kdo bi mogel te doumeti,
Jasno s pogledom te zaobjeti,
Enako vsi smo v tebi ujeti.

Banalnost se mitizira,
odnos se materializira,
um stagnira,
kapital triumfira,
absurd paradira,
realnost umira,
človek pa ne reagira!

nisem se ovila v sanje,
zato,
da bi teptala tvojo slehrno bitko,
tvojo pot grenkobe,
tvojo rdečo nit resnice,

Zbogom ljubi moj,
sedaj je čas, da izpustim ti roko,
zbogom ljubi moj,
pljub moram dati ti v slovo.

Sonce ponovno je vzšlo,
razsvetlilo jutranje meglice,
videla sem ga, bilo je bledo,
niti jutro ne odžene srčne klice.

Človeku je pač dano
Da hodi...
Le enkrat...
Le v eno smer...
Po eni poti.

Že dolgo slutil sem, da v svetu svojem sem sirota,
da lačen bolj in bolj sedim ob polni mizi.
da v svetu ki sem si ga ustvaril
postala ti si sonce drugo.
da ti si ves požirek,
ki ga rabim.