Ker ostajaš nepremičen,
ko si sanjan v mraku,
ki oslepi še lepoto,
da me ljubezen zmoti,
če zre vame osemkratno.

Se mi zdi, da jočem.

zapeljivo mrtvilo
sipajo sanje nebeške odeje
na popke odmrlih želja
na cvetove neobstoječe budnosti

Vsak potuje proti svojemu spoznanju
v tej globini ustvarja si svoj svet
Bog nikomur  noče naprej nič reči
dopušča ti, da preizkusiš sam svoj red.

Brbotala je med ustnicami
čuteča in pregrešno zrela
jagoda, čar obrobja gozda.
Šele, ko je topel veter
ponesel vonj na njen vrat,
odtrgala se je, zadrhtela.
*

tako sem star
pa vendarle tako mlad
tako utrujen
čeprav ne delam.
jezdim sam
na samotnem polju
obdelujem zemljo
da nasitim
tisoče ljudi.

Opazujem misli
v njih je On.
Hodim čez hribe
vse okrog On.
kaplja čez rob
in tam sped On

S prvim svitom,
ko nas prvič oblizne zarjin jezik,
metamorfiziramo.

Naj mi tvoj
zadnji pogled
razsvetli
notranjost,
srce in dušo.

Silhuete časa
dim pošiljajo bogovom.
Mestom
ki naju ovijajo v nevidno.