Objelo me je sivo jutro,
leno, ob 4 in 30,
umirajoče,
ravno takrat, ko je najmočnejše.

Že davno je minil najin  čas,
so ohladila se čustva,
besede zamrle.

Tam si bil.
Nekje med cimetom in aritmijo.
Nekje med begom in rjuhami.
Nekje med krčem in sanjami.
Tam si bil.
Po "in srečno sta živela"
si raztrgal tisto pravljico...

Kriki, kriki, kriki, kriki,...AAAHHH,
smeh norosti...HI-HI-HI,
vampirji si sesajo kri,
čarovnice gorijo,
na vratih je jezik - liži me,
sesaj me, grizi me - naj počim.

Spet okno brez oči
se sklanja ven,
med sončne melodije
izginja svet,
ki sanja odtujeni ga pogled.

Odkloniš letenje
in postaneš človek.

Ne tiho, ne glasno
potuješ skozi prelestnost
petja ptic
in se ustaviš,
pred tabo ljudje
in njihove ptice.

Skozi okno sonce sije,
v tople žarke me ovije,
dan bo lep - zime ni,
po pomladi vse diši...

Pogrešam poglede
  iskrice v tvojih očeh
Pogrešam topel občutek
  tvojih prstov na mojih dlaneh
Pogrešam tvoj obraz
  na njem tvoj nasmeh

Še vedno ljubim vse dotike,
vse tiste pravljične noči,
pred sabo rišem svetle slike,
četudi te ob meni ni...