IN
iz
SREDIŠČA
svoje
BITI
sporočaš
RADOST

Pogrešam te! Zelo!
Srebrna mesečina me vabi...
le roke razprem
in že me ugrabi.
V njenem objemu
potujem zdaj
k tebi.

tiho pesem pojem zanj
ki objel me je v dlan
posul s poljubi ranjene peruti
dal dih obljubi, da je poletela v jati

Vse bi dal
za tvoj dotik,
topel in blag.
Za skupno pot,
da sem tvoja senca,
da ostanem ob tebi,
za vse čase.

Tema...
Ciprese...
Spomin na pokojne someščane,
ljudje pred masivnimi vrati,
Orestova fanta solidarno celita rane,
nekdo je moral zaspati.

Leti, leti beli golob,
lovi ga lovec,
oborožen do zob.

Tik ob obrazu, na licu dotik
Kot da bi topla dlan zadrhtela...
V sanje zazrt, v preteklost ujet
Je želja po tebi tiho vzplamtela.

skozi
prosojnost kože
prodirajo misli
oprane
v jutranji rosi
počasi drsijo

mehka zimska noč v sen je legla
hiše in dvorišča skriva tiha megla

neskončen up je bil moj drugi lik
zdaj vas vse prekašam z bedo
topel vetrič se spreminja v krik
žarek s prošnjo se lovi v besedo