Počasi in nemo
se gladina vode
sprehaja po bregu navzdol.

Košata drevesa
se lesketajo
v odsevu te tišine.

Iz ust ne pritečejo besede,
ne srce, ne možgani
ne vedo in poznajo
pravih zvez,
ki bi se zlile v eno,
v izgledu širše oblike.

Vedno potujem.
Tudi kadar sediva
in me gledaš v oči
potujem.

Navlaka iz besed. Nisem ujet
kot mislil sem s početka.
Ko stihi brez presledka rojevani,
rojeni, poslani v svet in spet zgubljeni
mi merili so noč in dan.

Kaj osvetljuje naše sanje
ki se godijo v temi
izza zaprtih oči?
Spomin

...vžigalnik
v tvojem levem prsnem žepu...

nadležna dlačica, obsojena na
mehkobo tvoje ušesne mečice...

Sem le trenutek, kakor kaplja časa.
Vsakdanjost, jutro, dan in noč nečesa.
Ranljivo plah in v prihodnost zroč,
le veja drobna silnega drevesa.

Popeljal bi te med trave v jeseni,
pokril bi te s toplo ljubeznijo.
Midva, sama, kot dve srci izgubljeni.
Z roko v roki, ti z mano, ob meni.

ko ruj v škrlatu ponori
v srcu  veter se ustavi
ko sled stopinje zažari
se mah prilega skali