Nitka življenja zdi se prekratka.
Nebo mojega pa ni brez oblačka...
Nitka.
Prekratka...
se trga in zvija,
okoli mene navija,
me stiska in duši!

Znotraj vidnega polja zaslutim par.
Zdaj ju zagledam.

Vse spi in molči.
Tudi ti, ki te ni.
Roka išče tvoje dlani.
Vse me boli...

Kje si???

Vsak lik življenja se staplja v celoto,
ki vara in laže nesrečnim.
Čustva so mogočna;
človek pa je majhen in reven-česa?!

Večno iskanje-mar ni to prekletstvo?!

Tavam.
Kje?
Kar sama?
Ponoči?
Objokana?
Oh, daj mi mir!
Kaj ne vidiš, kako sem raztrgana?!

Klin stoji sredi polja.
Na njem mrtva ptica.
Čisto navadna,
čisto krvava,
čisto sama na soncu,
prepolnem  svetlosti in modrosti
iz mojega življenja.

Ritem.
V njem se izgubljaš.
Sanjaš...
Luči.
Motijo.
Veš, pregloboko svetijo,
vate vidijo...

Smrtno Življenje Skozi Lepoto
Dih Vetra
Stolp
Ljubezen
SeStav
v Ovalni Kanti
Danes
Spiralno Dno Čaše
Še en Lik
Rad ...
Načet Začetek

drzni veter iz ravnice
megló razpihal je v mehki puh
da iz gnezda prhnile bi ptice
čarovnikov klobuk postal je potepuh