Dal si mi priložnost, ki jo dobijo
le redki iskalci resnice svete,
da oleseneli deli lepote
pri koreninah zeleno brstijo.
*
Sokovi iskrenosti napojijo
še mrežasto utripajoče liste,  

Podajajo si roke, drhteči so,
ko neslišno drsijo, omamljeni.
Izpolnjeni lahkotnih sanj, vzneseni.
Visoko in še višje te poneso.
*
Poskušaj posaditi drobno proso,
ki klilo bo na plavajoči peni.

V poltemi je ležalo
potno telo, ki ga je
pokrivalo sijoče
nabodalo ljubezni.
Požiralka ognja je
bila tik pred novo
predstavo vodometa.

V zraku vonj po Nivei in sexu...
Oblečena sem v tvoje roke,našminkana s tvojo slino
nekje v daljnem ozadju kot da slišim violino.
soba je polna zvokov najinega dihanja
moj hrbet poln sledi tvojega risanja.
 

Sinergija in sinestezija.
Sinergija s sinestezijo.
Sinestezija s sinergijo.
Si energija ali si zgolj sinestezija?
Si misel na oboje.
Si v sinapsi obeh.
Simbol minevanja.

Svet je izgubil pesem.
A vendar nastaja.
Svetu manjka stihov.
A vendar jih mislim.
Sveta ne vidim v rimah.
A vidim ujemanja.
Svetu manjka besed.
A besede niso vse.
Svet ne išče poezije.
Poezija pa išče vse.

Ko spušča nad nebo se tiha noč,
v sanjah mirno plavaš daleč proč,
želiš ujeti delčke zvezd neba,
svetloba njih ti daje luč in moč.

Verjela je v življenje,
verjela v ljudi,
a so jo razočarali vsi.
Verjela je v veter, ki nam nežno riše pot,
verjela v glasbo ptic,ki pišejo vrstico not.
Verjela je v rožo, ki tiho, tiho raste nam,
verjela v nebo, ki nam odpira novi dan.

trohneči scenariji čistega niča
v zemljo vpijoči kriki iz sna
prijaznost, odljudnost, maškerada, razkritja
pozaba...