Ko bila sem mala, sem dejala, mama punčko bi rada,za mamo, to bil je šok.Živeli smo brez očeta, a nas bilo je pet otrok. Pa sem jo dobila,bila je iz blaga.Bila je bela v obraz.Oblekico zašila, pobarvala lička pa sem jaz.Lička rdeča, laske iz volne,modre oči,usteca v podkvico, zakaj se ne smeji?

Zrem v človeka, ki se temni noči
v bran postavi.
Ne razumem, zakaj tako pogoltno
nikoli sonca se ne brani.

Ujel se je žarek v tvoje oči,
ko tiho strmela si vame.
V nemirnih pogledih nebeško iskri,
v očeh, ki najlepše so zame.

Ukradel bi ga, kot droben spomin
in varno ga skril v zavetje.
Tako pa ves plah v te oči le strmim,
v njih iščem pomlad in poletje.

Zate jočem.
Ne, raje zame.
Vsekakor ne zaradi tebe.
Pač jočem.
V spomin... opomin?

Naj se izlijem v tvoje naročje.
Hočem da veš. Hočem,da čutiš.
Stekava se v neznano sotočje,
bliža se tisto, kar komaj le slutiš. 

Potok sem. Potok. Struge iščoč.
Divje razlivam se. Neobrzdan.
Ritem valov, neugnan in deroč.
Iščem in iščem. Iščem zaman?

Na izlet si me peljal,
da osebno bi me spoznal
občudovala sva lepote dolin,
planin,rek in gozdov.
Za roke sva se držala,
tudi kakšen poljub sva si dala.

Kdo bi bil jezen, ko sliši ne?
Kdo bi bil jezen, ko vidi ne?
Kdo bi sploh kaj dal na ne?
Kdo je sploh ne?
Kdo je sploh pesnik?
Kdo sploh piše stihe življenja?
Realnosti so relativne in elastične.

Živi v spominu ta milina,
še gledam, slišim, tipam moč -
to moč, ki me v naročju ziba,
ko boža njen pogled sijoč.

Nočem več spati,
hočem vstati,
saj ta noč že predolga je,
in ti ne ljubiš me.