V svojem notranjem vesolju
prerežem dimenzije Hada
odluščim plašč
in se povzpnem
na vrh navzdol in v globine.

Celo mladost iskal sem le sebe
svojo iskrivost in svoje srce
vendar sem videl sebe kot senco
senco propada, suhih gozdov.

Moja pesem si
in jaz jo pojem.
In jaz jo pojem...
na srcu mojem,
se melodije zvok vrti.

Končano je, za zmeraj!
Nikoli več ne bom božala tvojih dlani,
nikoli več ne bom zrla v tvoje rjave oči,
grenjko-sladka meglica objema moje telo.
Rada bi pozabila,
tako ali tako je bilo že na začetku vse prepovedano...

Nisem je gledal
kot da nevidna
tu nekje blizu
je vedno bila,
le glas njen sem slišal
besede pomembne,
ki so se znale dotakniti srca.

Beli cvetovi v kandiran sladkor oviti-
ledene rože sive mrene
Spal si in jaz sem te v sanjah iskala
mirno padajoča v kadmijev sen
Mehko oblikovana

Za konec?
stoletje molka

Odpri očke ljubi in me poglej
tvoje oči...
ljubim jih...

kot esenco tvojega jaza
kot ljubim tvoj divji značaj in
prelepe poteze tvojega obraza

Svečka na grobu gori,
bolečina v mojem srcu gori.
Brez tebe prazno je vse,
iščem tvoj objem,
čakam tvoj vroč poljub,
hrepenim,da vrneš se mi.
Ta žgoča bolečina,me bo

In tako si odšel,
brez slovesa,
pustil spomine mi,
in zdaj greš v nebesa.
Verjetno še snideva se,
pa to prav kmalu,
saj pridem za taboin bova v raju.

Ko z roko mi greš,
skozi lase,
čutim tvoj dih drhteč,
stojiš ob meni,
nežno me objemaš
in skupaj sva eno.
Pokazal si mi,