Na obisku sem v domu
kjer čakajo poslednji vlak
vprašam sestro, ki jim služi
kako dvigujejo ji tlak.

Prebral sem:
»Zadnji komentarji«
Kakšno olajšanje... ahhhh,
A so res?
Ni navsezadnje šala to?
Ni morda drugega kaj vmes?
Ne! Tako piše. Zagotovo!
Še enkrat preletim kolumno.
In prav neumno
se mi zdi,
da samem sebi zdaj več ne verjamem.
Res je, res... natanko piše to.

Prišel sem neko noč
povsem slučajno...
In sem ostal.
Ko vedel bi, kaj čaka me
pobral
bi tistih par plenic in odracal...

Želim si tvojih toplih rok
v jutru stkanem iz besed tišine.
Želim sloneti na kipečih prsih
objemajoč neba sinjine.
Želim dotikati se svile mehkih nog
in plesti zvoke melodije...

Še zmeraj ti noč za nočjo
v mislih pošljem pozdrav in poljub.
Morda ga začutiš - trenutek
ko ti topel občutek preplavi srce?

Neke pesmi
s tvojih ustnic,
pregriznjene na pol.
Neke pesmi
s tvojih prstov,
odtisnjene v telo.

Kje si ti
ko v noči žalostna se prebudim
ko misel nate trga solze mi iz oči?

Kje si ti
ko mi je hudo in ko rabim tvoj objem
ko je vse kar hočem da v oči se ti zazrem?

Grizem
grizem in kričim
nikomur blizu ne pustim

Če kdaj se najde kak junak
da ponudi mi besedo
kaj hitro izve da je bedak
in naj sere v svojo skledo

Pridi bliže ljubi
da vidim tvoje rjave oči
in v njih tisto črno pikico
za katero trdiš da je ni

Med Jupitrom in Marsom
blodi nešteto razbitnin
so bili nekoč celota
na svoji tirnici.