V izložbo življenja,
kjer lutke negibne,
nemočne in neumne ždijo,
gledamo skozi prozorno steklo
senco in prekletstvo nevednosti,
ki odžira nam srečo!
Nikoli več!

Iz pekla je pesem peta,
pesem se smejočega dekleta.
Smeh suši ledene solze,
solze nerazumnega poeta.

Bila je metulj,
le tvoj modri metulj,
ko v očeh je bleščala
 ljubezni sinjino.  

Kdo si pesem?
Zakaj srce te čuti
v sebi...
vse bolj in bolj? 

Nihče ji ne piše in rož ne podarja.
Vse dneve, vsa jutra in dolge noči
sedi tam ob oknu in jutranja zarja
jo najde bedečo, ko v prazno strmi.

Skoz polpriprte polkne krade mrak,
ko s sivimi rokami vame sega
poslednje žarke včerajšnjega dne,
dokler ne ostanem skorajda brez vsega.

Jaz sem bila ti.
Moje sanje, moje upanje.
Majhne ciprese na obrežju oceana.
Burja, ki odnaša strehe.
In mojo bolečino.
Upanje, da sem še živa,
ne obstaja več!

Vidiš, danes prvič pišem pesem.
Pesem, ki je samo tvoja.
Pesem, ki obljublja ne obstoja
in ne išče si tolažbe v laži.
Moj obup ni tvoja bolečina.
Moje solze niso strup za tvoje rane.
Ne, res niso strup - 

Strast preteklih dni še ni odšla.
Bila je le nekoliko oddaljena.
A dotik teh rok, bežen poljub -
in spet je vse, kot je bilo.
Popolno?
Morda boleče.
Nič več nedolžno ni spoznanje,

Samo nekdo v meglice galaksij
neslišno šepeta tople besede,
da kot vsevede znajo prepotovati
vse poti.
Med milijarde zvezd in zvezdnega prahu
odnašajo pozdrave v svetove
in nove se rojevajo, ko negotove
jim pot komet v noč svetli.