Čakam jutro. Noč je še.
Midva in sled večera.
Zamrl zdavnaj je šepet
ljubečega nemira.

Kot pšenica, so moji kodri valovali
vanje zataknil si še rdeči mak
metulji so na klasju drgetali
na zemljó se spustil je mrak,

Njegov globok pogled
v njegovih očeh,
ki vrta vame...
Njegov nasmeh
 - podarjen,
le zame...

Pišem pesmi zanj,
pišem, a vsak dan manj...
Pišem, ker ne morem tajiti,
a hočem pozabiti...
Pozabiti njegove oči,
pozabiti njegov obraz ko spi...

Bila je punčka iz cunj s skrojeno
oblekico iz starih cap.
na glavi z rutko okrašeno
in s čeveljčki zelenimi in drap.

Za družbo v škatli bil je stari medo,
brez uhlja in s preklano rjavo tačko,
namesto očk porisan z belo kredo,
igrača za scrkljano hišno mačko.

Zašita, šivana, nekoč oprana,
izpod rutke gledale so plave kitke.
Na tla povaljana in zapackana,
posebej malim fantkom za užitke.
(ker vedno so jo cukali za kitke)
-----------------------------------------

In deklica nekoč je dozorela,
kot punčka njena je nosila kitke.
Še zdaj jo včasih srečam v poznem mraku,
ko moškim se predaja za užitke.

Nekje pod kupom raznovrstne svinjarije
leži preteklost s tisto punčko iz cunj.
Blago razpadlo je in marljivo gnije,
ko prava punčka zliva vase rum...

ki si bla, ko sn si gate prau,
ni te blo, ko bajto sn zažgau,
ki si bla, ko pesa sn nabavo,
ni te blo, ko zadno kuro sn zadavo.

So zidovi, piramide,
pesmi v steno vklesane.
So mostovi, spomeniki
in le čas naj liže rane.

Tam je sredi luže stal
in malce se je bal,
ko vrtnico rdečo
v levi roki je držal.

Tam je sredi luže stal
in še malce bolj se bal,

Poljub nemira,
pogled pekoč,
mene ne izbira.

Adijo, moram oditi.
Samo ne vem,
kam treba je zaviti.