Nategni me, da bo ječalo moje telo.
Nategni me, da bo bolelo.
Nategni me, da bo krvavelo.

Bleščavost vidnega sveta
ne želijo mnoge duše
zatemnijo umu še pogled,
da ne zadene jih kaj hujše.

Čimmanj jo vnema sfera želj
tembolj notranjost jo krepi
da bi odprla žarek svoj,
je ostala rajši v temi.

(RUBAIJAT)

Sprejmi darilo, ljubi življenje,
četudi grenčica ti priteče,
speri jo s svojga lica, nisi
osamljena ptica, skozi življenje.

V rokah poslanstvo svoje držiš,
vedi, od mrtvih ga ne obudiš,

Peresno, lahno te nosijo kopita,
nevidna peresa, ki so očem skrita,
griva igrivo v plesu plapola,
s stasom moči, v hipu omrežila.

Z ritmom kopit objemaš obalo,
začutiš njih zven, na koži kot objem,
da srce igra, kot ubrana violina,

Nisem več zadet,
nisem več sproščen,
prav nič zadet.

Ves svet je vendar ulit;
po meri
tvoje zamere.

Kraljica zabave, najlepša hči noči
z božanskimi očmi ne vidi nikoli,
pogled ji zastira melodija sončnega mrka,
njeni boki so zahrbtna bolezen z morja.

Dan v noč beži,
misel polzi.
K tebi.
Kdo si ti,
ki si.
iz kristala?

Zmaj krvavečega srca,
objema ga zala deklica,
zdrla bo zasajeno puščico,
jo očistila s svojo solzico,
na krilih z njim bo še letela,
se do modrega neba povzpela,
zvezdni cesti pomahala,

Ampak on …
V nevidne rane ji je
vtikal poletno cvetje.
Pihal je regratove lučke,
v želji, da bi bila njegova.