Sediva v velikanski sobani
Pred nama je miza z belim prtom
Skozi soj sveč gledam tvoje oči ...
Prinesejo predjed; pršut in melono,
zraven kruh in šopek peteršilja.
Jeva skozi usta drug drugega.

Žveplene meje zahajujočega neba
grenko obliznejo obrise
golega preostanka naju

Najlepša ljubezenska pesem je
drobno razbijanje prebivališča
najinega zvestega hrepenenja.
In tiho ležanje drug ob drugem

Nikar me ne prosi,
naj pišem ti pesmi.

Vihar sem. Val,
ki v peno ujet
se vzpenja spet

Trakovi padajo na cesto,
rišejo kaplje krvi.
Med veje borovcev naselila
se je žalost,
solzavo kroz njih veterc šumi.

Nočem biti
kot knjiga v dlani.
Ne želim
postati fasada rajhane hiše.
Sem le dekle,
ki hoče najti
svoje mesto med zvezdami.

Pod mestnimi lučmi,
zvoki neutrudnih motorjev.

Zasoplost zraka,
posušeno drevje.

Utripajoči nasmeh se mi nevljudno reži v obraz.

Sprašujem tebe.
Izprašujem sebe.

Želim vedeti,
kolikšen je davek, da sonce še zahaja rdeče,
da po beli liliji še kaplja rose steče,
da srce od žalosti se ne opoteče,
da grlo še izbljuva laži preteče.

Za en tvoj dotik,
kradel bi zvezdam.
Za en tvoj pogled,
bi se ubil,
zasužnjil, podjarmil,
pogodbo z hudičem podpisal,
samo da imel bi,
da ljubljen bi bil.