Rja me razžira.
Od znotraj.
In ko se zadnja nitka utrže,
bom prva snežinka.

Mimi, prijateljica za eno noc
prijateljica za denar
spila si sampanjec
mi plesala v narocju
in zarila moj obraz med svoje joske.

Stolp v objemu
ob oknih v krogu obris
demona vodenja

Roke proseče
pokornih nozdrvi obšle
roteč so pogled

Po temu tepihu hodijo vsi debeli turisti,
ti pa ležiš na njem;
od daleč mi deluješ, da si najeta
od industrije za izdelavo tekaških čevljev
ko meriš številke tujih podplatov,
in jih deliš na pronatorje in supinatorje.

Storž na kamniti ograji,
mokra brisača na kamniti ograji,
školjka in martinček;
sedim na kamnitem balkonu.

Oblaki letijo.
Solzava pomlad je.

V ognjenih svetovih

imam sanje...nimam čarobne paličice
imam želje...nimam zlate ribice
imam srce...nimam ljubezni
imam telo...nimam hrepenenja

V čem je smisel stati tukaj, kjer me nihče ne vidi ? V čem je smisal kričati zunaj, kjer me nihče ne sliši ?

Zakaj omejevali bi me črni zidovi, ko lahko ležala bi v belih vrtovih ? Zakaj poslušala bi njih, ki o meni znan jim le odmev tih ?  

s hotnim dotikom
rišeš zemljevid mojega telesa
mirno pustim
da se tvoje roke sprehajajo
in prsti ustavljajo