Vroče mi je, vendar me zebe.
Spi se mi, vendar se zbujam.
Na jok mi gre, vendar se smejem.
Ne čutim nog, vendar hodim.
Ne vidim, vendar gledam.
Zdaj to, zdaj ono.
Zdaj tu, drugič tam.
Danes sem, jutri me ni.
Sem, vendar nisem.

POZNO BILO JE ŽE,
URA ZDAVNAJ ODBILA JE DESET,
SREČALA SVA SE OB STAREM LJUBLJANSKEM MOSTU KOT NEKOČ
IN MOJ SRČNI UTRIP
POPLAVIL ZNOVA MESTO JE.

potopim se v odsev
sramežljivosti zadrhtim
ko me slačiš poželjivo
hotno se približaš
moji nedotakljivi čistosti
lažni belini
zaznaš me v globini biti
posrkaš dišim

obarvaš rdeče ...

Užgo besede v srce
in drobci se svetlikajo,
kot solze vroče na pogorišču.

Se uležem v kar od mene je ostalo in čakam...
da minem.

Včasih, ko te pogledam,
tako slučajno, nehote,
se mi utrne misel:
Tebe je nemogoče ne imeti rad.

Ljubi lahko vsak, grenko ali sladko.
Ljubiti je težko ali lahko.
Nekdo ljubi mamo, očeta,
nekdo brata ali sestro.

Mi boš pomagal,
ko bom plezala čez zid?

Me boš držal za roko,
ko bom pogledala vase?

Ples spogledljivih pogledov prekine dvom.
Zareže kot bodalo po beli svili,
jo umaže s črno krvjo.

Zakaj mu dovoliš, da me potegne iz tvojega objema?
V mislih se odtujim,
krik! in se v mukah zvijem.

...kaj je umiranje na obroke,
v tem trenutku se dogaja,
vsako bitje v meni se sprehaja...

...sama duša tega več ne skrije,
le v vrtincu vetra
ruša žalost še prikrije.