Tako odločna in močna
za debelim oklepom
z mečem v roki
in neustrašnim pogledom.

Odeta v fin vonj, ki ga da pačuli,
stisneš se k meni, ne meneč se za gon, ki v meni zatuli,
kadar zaznam te med njimi, ki pomenijo mi manj kot nič,
manj kot slikarju lepega je kič.

zvita v klobčič
prepredenih misli
čakam

mačka v pričakovanju
slastnega obroka
predem dajanje

Zatonila luč je dneva,
tema prekrila je nebo,
viharjev srd mi dušo bega,
zakaj spet rosno moje je oko?

Brezčasno potujem skozi
iluzijo misli.
Zaganjam se skozi valove sanj.
Poljubljam podobo svoje platonske ljubezni.
Hlepeče koprnim po dotiku prave ljubezni.

uravnavam si svet
razmišljam o mislih,
ki vodijo me
ali so dobre
ali so zle
poizkušam razčleniti
vso to gorje.

Prepozno je trosil iz sebe želje                   zato ni požel sadov življenja
v njem je ostala le medla praznina
ni se več našel, še manj klica veselja.

Ne kliči me,
ne pošiljaj meilov
ne sporočil ...
Minil je tvoj čas,
minile so šanse
dveh norih ljubezni v strasti ...

Spet bi te rada objela vase,
Rahločutno posrkala v globino duše,
Enkrat za vselej močno,
Čeprav vem, da bo še težko,
A tvoja objetost mi ustvarja krila.