Neonska kača me je ovila v blišč sivega večera v mestu, ki ima konec čisto blizu. Nikjer ni bilo senc, da bi se lahko spojila s tvojim telesom.

Sladka utvara,
našega največjega stremljenja,
posutega z mavričnimi pelargonijami
in povitega z večnostjo drevesa življenja,
je najbolj sladka,
ko zavoha podtaknjen vonj kostanja,
valeč se po ljubljanskih ulicah.

Sledi belega vetra
na zatilju,
med griči,
pod posteljo.

Šumenje
večno drhtečega da,
ujetega med kotičke kože
med kotičke dlani
med lesketajoče večere
med večnosti...

Baker je jeseni ukradel glas
in mi zamašil usta.
Ljubezen so postale
bele črte na čevljih-
sumljivo vzporedne nekim drugim,
izpuščanje samoglasnikov
in mačka na mojem desnem boku,
ki bi rada predla v tvojem naročju... 

Odela si se v belino.
Odmikaš se mi lažna,
željna moje golote,
žejna sokov strasti.

Raztrgal bom tvoj ponos,
razdevičil tvojo hotnost,
ujel utrip dajanja.

Pripovedoval sem o življenju
o prednamnih sem ljudeh
živeli svoje so trenutke,
svojstvene na raznih tleh.

Greti.

Za rojstni dan, ljubó dekle, ti voščim
najlepše le željé,
od srcá privoščim
življenja mirno morjé.

Jaz jo pa imam. ... :) SAMOPROMOCIJSKO PESMICO, ... in glasno
(-bo zaživela, če tvoj glas bo imela.)

Sem en težki metrokauboj
v žnabli marl-boro cigareta;
ej, huda bejba, poglej in obstoj;
na riti, levis-original značka je pripeta;
po ful-kul lokalčkih, sem jaz 'tiček stalen,
od pingvinov vseh sem pingvin najbolj originalen.

Saj veš da bom do tebe
še posebaj nežna:
v svojih besedah in malo manj
s svojo kožo-

Greta... Besede tvoje pogled, oster, kot poprova meta-
reci... Padaš kdaj, skozi praznino časa z bistrino konca objeta-
en trenutek, misel nameni... Veš, v življenju, starosti srca ne štejejo leta-
tihi luni prišepni... Sanjaš kdaj, sanje drugačnega sveta na sapi kril strtih poleta-
ad hoc;oprosti,spet zgubljam se...nasmejala si me...res, sprejmi hvala, zadetega poeta.