Se veter igra z lasmi,
jih kuštra,
se v plesu vrtinca,
kot ptic peresa,
poplesujejo proti tlom.

Prehojene stopinje,
zakrije listje,
si oddahnem,
ker pot me vodi le naprej.

Mi zimzelen krasi domači gaj,

Prehojene poti,
se v kratkem blisku,
kot film odvrtijo pred očmi,
zajel me je dvom,
pred neznanim strahom,

Po krvi teče informacija,
zakaj je tvoja inspiracija,
čisto blizu tistemu vrelišču,
ko je lahko zgolj še frustracija.
*
Narava je predjed besedišču,
glavna jed se kuha na morišču,  

Kot da Kaos
mi vpletel misli je v glavo
čisto nepovezano razumne
žalostno vesele

Na popisan list pišem,
da zapolnim še zadnje vrstice.
Prostora je vedno manj.
Besed je vedno manj.

Naš portalovec MAČEK MURI je odpotoval
in pred odhodom spesnil pesem,
kot da v daljnih tujih deželah bo za vedno ostal.

Verjemi, da ne bom dopustila,
da bi te nenadna novica o kruti
bolezni zlomila.

Pomagala ti bom,
da se ti bo volja do življenja povrnila.
S tebom sem in bom,
da se bova skupaj borila.

Kakšna misel te okupira,
ko moje dejanje te šokira?
Morda želiš si od mene stran,
želiš na tisto pot drugam.

Ker nepričakovano te plaši,
ali pa ljubezen ti več ne diši.
Bi rad da zate spremenim si dušo?
Prosim, nikar ne spravi me pod rušo!

TVOJE oči vidijo vame
in v TVOJI glavi ni slame,
vse kar poveš je lahko resnica,
zaradi TEBE bi rada postala ptica,

ki daleč bi s TEBOJ poletela
in vsak dan novo norost počela.
Sprašujem se veliko stvari,
na katere odgovorov pravih ni.