Prišel na zemljino sem oblo
iskati si notranji mir,
mi misel ni miru želela
temveč opoj - življenja vir.

"Ostani z mano,"
sem te prosila.
Obljubila, da bom
le tebe ljubila.
A nisi me hotel
poslušat nikdar,
si rekel, da ti je
dovolj vseh prevar. 

Kje si zdaj,
ko potrebujem te,
ko sanjam,
da kot včasih
spet objemaš me,
ko zaspim
s solzami v očeh,
ko ves čas razmišljam
o preteklih dneh?

Še eden tistih si,
tistih fantov
z zasanjanimi očmi.
Še eden tistih
ki ne vedo,
zakaj so, zkaj obstajo.

Po reki Nil navzgor,
kjer ni ravno puščava,
a je prava oaza,
leži vasica mala
s soncem obdana
prečudovitih ljudi.

V Božji roki dva planetka se vrtita,
tako podobna in tako različna.
Mi vemo, to sta Levček in Levinja.

Ko mine zopet tisoč let,
njuni tirnici sta blizu spet.
Vsak od njiju, v mavrični je plašč odet.

Iz njenih oči sije življenje.
Mladost ji nežno kodra lase.
Kot jadra v nasmehu vetra
so napeta njena lica.
Nič je ne ustavi,
odletela je na vozu boga Marsa.

Ko da res nimate nč pofukanga za delat,
še med kusilom mi morte nažigat pesmi ljubezni.
Še jaz bom glasbenik, da velke pare bom dobil!
Pinky oblekco bom si sešil
na oder stopil in fušat začel:

Višje kot greš,
bolj kot si upaš, 
manj te je tukaj.
Nisi sam,
ne obupaj,
še jaz sem s teboj.

Klinično živa,
a mentalno mrtva,
množica živih mrličev
sedi za ekranom,
apatično bulji v svetlo škatlo,
žre Sosedov drek.