Tema se je polila po pokrajini.
Skrivnostno, lepo.
Podarila je sence in vsrkala
sleherno migotanje.
Nato je tišina elegantno
zavalovila kot klas v vetru.
Noc je... 

Lahkotnih bosih nog po peščeni obali hitim
in z blagim maestralom ritem uloviti želim.
Med prsti na nogah mi droben
pesek polzi,
rahla poletna tkanina,
ki v vetru plapola, nežno ovija moje telo,
ki v pričakovanju najinega snidenja rahlo drgeta.

Prišel je On,
prišla je pomlad,
si strastno je želela,
da imel bi jo rad.

Pred leti si prvič prišel v moje življenje.
Tiho. Kot nežen poletni vetrič
si se prikradel v moje srce.
Nedolžne besede, nežni pogledi,
en sam objem, skoraj poljub.
Odšla sva vsak svojo pot.
Nisva si upala.
Nisva si povedala.
Nisva se zavedala.

Se še spomniš,
tvoj obraz,
tvoje telo,
ob tebi jaz.

Prstne blazinice mehkobnosti,
začrtale so pot zaupnosti.
Objem smehu, mravljinčenju vrednot,
ki so od nekdaj dom prihodnosti.
*
Čarnost stkana iz ljubezenskih not,
zatišje rek je združitev planot.

»Bog je gotovo goloskalp,« je rekel Frenk
»in tudi Sv. Bernard ni več pretirano v formi.«

Smo se smejali.

Moto para:
»Glavno da je težko brez ženske pri hiši.«

Slišala sem, kako govorijo,
da modri molčijo.
Pa sem molčala
in čas je tekel po svoje,
a moje morje se ni dotaknilo
obale tvoje 

Napisal to pred mnogimi sem leti:
Samo dvakrat želel bi res ljubiti.
Potem naj utonem v pozabo,
tako kot zlije potok se v reko Savo.

Prva Ljubezen naj me napije,
poljub na njene mehke ustnice.
Druga Ljubezen domov naj me popelje
tam kjer duše mir stanuje.