NI BOGA,
NI GOSPODA,
KI NAS BI SPREJEL,
JE LE NAŠE IZGINULO SRCE
IN LUPINA VODENICE,
KI POSPREMI TE V VICE
TE PREČUDOVITE SVETLOBE.

Ne le to noč,
vsako noč,
mi nje slika,
zaspati ne pusti.

Upiram svoj pogled,
pogled na sebe in na misli
koliko sem do sedaj uspel
živeti s srcem brez zavisti.

Ogledala otroških radosti,
bežeče so misli odpeva,
bežeče v grenkobi osame.

Ogledala so duša,
a v duši je nemir,
ogledala ga ne kažejo.

režejo v nosnice se drobne iglice ledišča
in gledam v sonce in ljudi v kopalkah
in zebe me
pri srcu
tam od koder bi naj šla toplota

Pojej kruh brez namaza
Akvarijske ribice
Te bodo bolj vesele
Écce Homo! zaglukajo
Toda brez solza, brez tekočine
Idolatrija kaosa brez rime
Kako lep se mi zdi zdaj

Besedam ne verjamem več.
Listje je skoraj odpadlo.
Čakam spet sneg na jeziku.
November je patetičen mesec.

Sem jaz in nisem jaz,
lunin je spev,
nevzdržno se bliža,
prebuja se, prebuja,
že tečem, tečem,
tam postojim
in se več ne zbudim.

Deset do desetih
utihnejo ure,
glasovi zamrejo,
ustavi se čas.

Deset do desetih
postane vse tuje,
zunaj dežuje
in jočem na glas.