Racka Tacka Ploskokljuna
je sanjava kakor luna
in najbolj od vseh stvari
potovati si želi.

Ima načrt, da še v tem letu
gre z divjimi racami po svetu
in celo zimo preživi
v daljni, vroči Afriki.

Bil je metulj in ona čebela,
a se je zgodilo, da sta se vnela.

Ko je ugledala pisana krila,
se je čebela na smrt zaljubila.

Ljubil metulj je njen sladki med,
a ni bil pripravljen na delo in red.

Hitim,
a kam
ne vem,

bežim,
čeprav
ne smem;

Kaj še sploh ostane,
ko več želje ne bolijo
in se solze razočaranj osušijo;

ko pocelijo se rane
in ni več brazgotin,
kaj mi sploh prikliče nate še spomin?

Kdo si žalost,
ki tičiš
trmasto v globini,

kaj si žalost,
ki ne greš
z grenkimi spomini?

Zraven mene si
kakor da te ni -
na drugi strani mojih sanj.

Sploh me ne poznaš,
prazno je, kar daš,
ne slutiš več pričakovanj.

V jutranjem siju,
ko še rose zorijo
na rožah v travi,

se modri metulji zbudijo
in odletijo
v stvarstvo zvedavi.

Iz tvojih oči
kot pošast iz noči
zažiga me strast.

Ognjene želje
me žgejo v srce
in ujamejo v past.
 

Ko življenje kot strip
iz hipa v hip
brez vsebine dojemaš

in se ne poznaš,
ko se brez ljubezni prodaš
in le koristi objemaš,

Vsi jo poznamo.

Globina je neznanka stolpov predmestnih zaselkov.

V ocenjujočih pogledih bodočih ljubimcev
izgubljajo vrtinci šumenja obcestnih beračev
življenja pijanih okostij v kričečih izložbah parov,
ki na vrtljivih promenadah plešejo Charleston
in tistih, ki kupujejo Lisztove Etude
v soparah prodajaln transcendentalnih jogijev,
zapitih fakirjev in študentov stomatologije,
ki za tri cente ponujajo smeh po vogalih.