Zadnji paket robčkov porabim
Razgrizem do vrha napolnjeno bolečino
Ki kot parazit razjeda mi tkivo srca
Večne ure v temačni samici

Brezčutne rezine kamenja
molčijo v ravnovesju.
Rahle vode
izmivajo sklede časa.
Za vrbami je nebo napeto
v loke obljub.
Stopam po obronkih ravnine,
skrćene od mraza in vlage.

Slovanska duša
na španski kitari.
Moč rdečega vina
se stopi v očeh.
Španski bezeg in sneg - nemogoče!
Kamele nesejo jutro
skozi sanje...

V mojih občutkih odseva preteklost
osnova razmerij me vse bolj krepi,
kam sodim telo mi vselej pokaže
a um koliko volje se v meni drži.

Duša je kot nekakšna spužva,
saj širi ali krči se od želja,
edino ljubezen jo vso oživlja
resnica me z mojim izgledom izda.

Spet bom hodil bos.
Ne čutim zemlje.
Ne čutim trave.
Ne čutim peska.
Ne listja pod nogami.
Niti spon,
ki vežejo preteklost
v teh steklenih škornjih.

Kako?
Daleč so dotiki,
tisti prepovedan sadež,
tisti sladki greh,
jaz pa njihove daljine
ne morem izprati iz obraza,
da bi ostala le ta
čudovita noč.

Ti...

ki mi jemlješ spanec,
ki me pokličeš,
ko se ti zazdi, da me potrbuješ...

Zakaj mi to delaš,
zakaj me mučiš z lažnim upanjem...
Sovražim te in ljubim te,
želim si te,
potrebujem te...

Prijel sem jo
in jo zabrisal v vodo.
Hladno, temno in lepljivo,
mrzko, kalno in strašljivo.
Otepala se je in vpila,
jókala je in prosíla;
zgrabil grobo, brez občutka,
z željo, da bi se zlomila.

V tišini čakam nate.Da vstopiš v mojo glavo in ubiješ tišino.Tvoj hrup me navdaja z mirom.Saj takrat vem, da si mi blizu.
Ne želim si svobode od tebe.S tabo želim deliti vse, tudi sebe.Brez skrivnosti, ki oddaljevale bi me od tebe.

Pretakaj se po moji krvi, dokler ta ne bo čista. Napolni moje srce z vonjem po tebi.Lahko mi tudi kradeš zrak, dokler dihaš z mano
.Puščam ti, da se prebujaš v mojih sanjah, saj s tem obujaš mene.Nisem sama, dokler slišim tvoj glas.In nisem ti, dokler nisi z mano.