Življenje...
Kako naj te ljubim ? Kako slavim ?
Dovoli, da s strunami, ki skrite so v grlu
pesmi zazvene.
Dovoli, da oči te občudujejo in slavijo
od skalnih mogotcev, pragozda,
ki še vedno skriva tvoje skrivnosti,

Ne ! Ne smem. Ne smem jokati !
Moram ! Moram pokončno stati !!!
Kot hrast,
ki ne more bolečina ga izruvari !
Vse solze ukrotiti ?!
Da ne izbruhne z ognjenika,
se po licu vroča lava kotalila.

Odpihni bleščice z mojih las
Poliži šminko z ustnic
Premešaj vonj teles
Utri svojo kožo v mojo
Ne preštevaj blazinic
Užij mehkobo
Ustvari nektar

Pojej me takšno, kot sem!

Tako majhno bitjece,
tako nedolžno,
že vnaprej obsojeno na smrt,
smrt, ki mu je bila položena v zibelko.

LJUBIM DEŽIn danes sem se ljubila s teboj, v dežju...
Stala sem sredi ulice,
nekaj mi je reklo naj zaprem dežnik,
in zaprla sem ga...

Kartonasta škatlica,
na njej rdeč trikotnik,
na zunaj povsem neškodljiva,
znotraj nje pa ena sama kemija.

Škatlico odpreš,
ven potegneš listek z navodili,
jih prebereš ali pa zaupaš
zdravnikovi besedi.

grizem skozi
megleni obstoj
nekega jutra
v sredico
nedostopno

Čutim te ob sebi,
tukaj, čisto blizu.
Plaho mi dihaš za vrat
in strah te je,
da bi te prepoznala.
Čutim tudi zvezde,
katerih se želiš dotakniti.

- 

Ne bom več prazna slika
v kristalnem okvirju...

Ne bom več nema ptica
ujeta v krošnji neznanega drevesa...

Ne bom več delček mozaika,
izgubljen, nikoli najden... 

Čarovnica sem.
Moje oči iščejo tvoj sad,
tvoj vonj.
Uročila te bom z napojem,
začinjenim s sladkim vinom, preobremenjenim s sivko,
rožmarinom in cimetom.