Podarjam te Soncu
kamen surov, hladen greje
mar grel bo misel
hrepenenju bilko krhko
mojo misel
let bele ptice
kroz črno pregrinjalo...

Rožnati listi padajo na črna stebla,
tvoj nasmeh poln marjetic.
Z naslednjim letalom grem.
Ovita v travnate bilke tiste noči,
ko črički so nama peli,
nekje za soncem in luno,
pozabljena od sveta,
vzdihi naju greli.

v očeh žarek sonca
na vrhu kazalca pikapolon'ca

mehkó te pobožam
nama posteljem

nasmehnem se rožam
pomaham drevesu
in se odpeljem
na zlatem kolesu

Moje morje so tvoje oči
potopim se vanje
tam se srečajo delfini
z mano
da lahko ti pobegneš
ker moraš iti

Napisala rada preprost bi sonet
zato, da povrnem si spet tisti mir..
pa proti obupu, da obdržim smer.
No, pesmica tale naj pride na splet!

Ujet v čelu srpeče mesečine
kriki pojenjajo v prostor
niz tisoče stopnic

nemih tančic črne jasnine…

Odpiraš vrata
prvič kažeš
prostore človeškega zlata
kam skril si jih prej?
Blisk rjavih oči vabi
da položim meča
zavita v svilnate nadkolenke
na tvoja tresoča kolena
pogledaš stran

pol ure.
skope pol ure mu odmeriš za stvarjenje sveta.
on rodi ovco v tem času.
blejajočo.
umazano belo.
nekam ne znajdeta se v mestu.
prečkata cesto pri rdeči.
iztrebke nemarno puščata za sabo.

Spet pojdem tja,
kjer spali so topoli,
ko sva se midva,
mokra vsa od rose,
v mlado jutro prebudila.
Natrgal rož si celo mi naročje,
a vrgel v reko vse,