Mirno kot kaplje v dežju
nam polzijo dnevi po koži
in na licih puščajo
sledove preteklih pomladi

Drobci izgubljenih iluzij
zarišejo svoje spomine
v hrepeneče srce

Gorje iz srca se preliva
na oči, na telo in papir,
kriči skozi grlo in
ne pušča spati ponoči

Tg4 g2..

Ne najdem oblike, načina

Kriza identitete požira
mojo idilično predstavo
o življenju na tem svetu.

Jutri je včeraj,
dan je šel v maloro,
mi pa še vedno rijemo
z glavo skozi beton.

Že kot otroka me je vleklo
da štejem planke in vagone
in ostalo kar se je vrstilo,
me je rado zaposlilo.

Mladost je nudila radosti
najlepše z dekleti mojih želja
vendar le ena mi je izpolnila
zadovoljstvo in srečo moj'ga srca. 

 Zdaj preštevam skupna leta,
ki so v ogrlico se spremenila,
v kroglicah so najini svetovi,
katere je ljubezen okrog src ovila.

Ne morem brisati besed, ki kot zvon
življenju minljivo pesem poje.
Ne morem brisati besed,
ki opekle so jih palice življenja.
Ne morem brisati besed,
lahko pa svobodo
z okovi črnih zvežem.

Postal si siva lutka,
marioneta v rokah nezgod.
Proti lastni, svoji volji
postavili so te v kot...
Odrekla se ti je Zemlja,
zatajila lastna mati...

Napisal si pesem
in naglas jo prebral,
rekel da lepše
žal nisi znal.

Nič drugega kot zatajene besede,
pijani pogledi
in mrtve oči.
Nič drugega kot brezvestni odsevi
& mlačni dotiki
mestnih luči.

Palčki iščejo zeleno jamo,
oblečeni v Petra Pana
revnim dali smagrade bodo v oči.
Sedem kapic sedem lučk iskajoč...
Svinjski pastir prevara kraljično,
Palčica na lastovici odleti daleč proč.