Na razpelu visim, nekje med življenjem in tabo.
Kot neusmiljen rabelj si me pribila nanj.

Moje solze bodo omehčale le žeblje,
ki bodo zarjaveli popustili nagonu po preživetju,
da me odvleče stran od tebe.

Lepim se na ideje
magnetno privlačnost pričakovanj
velikih umov in toplih src
njih, ki ne razumejo.

Lepim se in čutim klic,
ki vabi tja,
kjer še nihče ni bil.

Smrt in življenje
sta v meni
dve neponovljivi podobi
brez obrazov
nikoli
ne gledaš jasnih oči
tu je vedno

Šopek rož                 staknilo se je proč.            V deželo tvoje pravljice,       v prostor kjer ni mož.     Poglej, glej od tu naprej,     da oblak te ne dobi,           saj si to le ti.            Ujemi me spet,            pomakni se nazaj            nazaj za nekaj let,             v mislih najin kraj,           in poj:

V mislih, v spominu,
na vsakem koraku toplega doma
si vtkan v košček pogleda,
v težo, radost in poskok slehernega koraka,
tliš,

Si kdaj poslušala veter,
ko poje balado, namenjeno nama?
In reko, ki pripoveduje v novem jutru?
In dež, ki šepeta, sam?
Tudi tišina sanja...

Sedela sva v zakajeni kavarni.
Pil sem martini
In ti si kadila.
Bilo je pozimi.

v očeh

njenih ....... njegovih
 kot biser bleščeči ...... kot strela žareča
se solza ujame ...... se jeza iskri

Kadar me žalost zagrne,
se potopim v globine
in iščem spomine.

Vsaj eden naj kot izvir
plane na dan
in mi povrne mir.

Če resnica boli
in resnice sploh ni...
kaj je resnica?
Je res, da ne boli,
česar ni
ali morda boleti
ne bi smelo?
Zakaj potem boli?
Ker ni resnica?
Ker je ni?