Iz bede poguma
pod streho razuma
grem...

Kaj, če naš Bog izbriše poezijo,
ustraši se razdora besnih stihov,
pove poetu: Konec je navdihov
in reče našim muzam naj zaspijo?

Zaradi tebe ne bom začutil pomladi,
ki cveti zaljubljencem v čast,
polni bodo cvetlični nasadi,
a še bom vedno le tvoja last...
Pa naj bo srce,naj bo cvetlica,
ki za vetrom obrača se za srečo,
nikoli deležen poljuba na lica,
zalival le sliko bom bodečo...

Mar mi ni druge zapeljati,
njih sijaj prešibko sije,
ko na izbiro imam dve kravati,
ljubša zvesto me ovije,

čeprav slovo na vrata trka
in obljuba grozi mi krhka.

Naj Bog, da mi moč
za spreobrnenje,
pomaga da noč
pogasi hrepenenje.

V Njegovi bližini,
v daritvi,
toplini..

Ljubezen je včasih žalostna
včasih pa vesela.

Zaradi Ljubezni včasih sovražimo
včasih smo pa jezni.

Zaradi Ljubezni smo včasih osamljeni
včasih pa sred množice.

Obstala v kotu,
zazrta v tla.

Mračne ima misli,
odtujena od sveta.

Ranjena ptica leži v krvi.
Oko ji zastira mraz -
peruti so se ji ob padcu polomile.

Očarane od sonca in morske klime
se vračamo domov na koncu zime
zasanjana, zaljubljena dekleta,
razposajena od maturantskega izleta.