V krču
Nespregovorjenosti
Vsa tista bežna tkiva
Tišine

Vesolje diha skozi življenja
v meni vibrira njegov utrip,
to kar mi daje bi mu rad vrnil,
razumevanje vsega je moj izdih.

Gledaš jo z zaničevanjem

ampak vem da nekje v tebi 

še vedno kljuva sladek vonj

po pozni jeseni

ko si ji naredil otroka 

Niča lačni kristali
utripajo omamni tok
ožilja trojne ljubezni.

Najprej psihedelični veter.

Nato eksplozija
vijoličnih plamenov
in spolna svoboda.

svet je tu, ker je, he, he...
mi smo tu, ker smo.
še boli, kar je bilo
pa kaj,
ko me ne bo, bo že prešlo...

Lajež divjakov v noči
je poslal oznanjat luno dnevu.
V šepetu škrtanja pod nogami smo iskali plemena,
zamrznjena v gazi blaznežev.

Povedal rad bi kaj nekoč se je zgodilo :

Stoletje več od tega in noči je že minilo...
Graščak graščaka k sebi v goste je povabil,
Pobral še zadnje od tlačanov na oliko je pozabil,
Kokoši, kravo je rejeno, tlako večjo, slastno, obilno...

kadar sem ptica
mi pusti leteti
kadar sem ptica
mi pusti lebdeti
kadar sem ptica
pusti mi peti

Ognjišče moje duše, ki poje o večnem ja;
uresniči tvoje besede in me zazibaj vase;
tvoja resničnost nikoli ni bila samo tvoja;
skleni svoje roke in mi podari tisto malo sveže krvi, ki jo še premoreš;
lahko te ljubim, ker te moja bližina ne oddalji od mene;
bodi moje jutro in moj večer;

Morda boš jutri zrela, Pesem,
počakaj zdaj še v meni!
Umiri konje, hitri Kočijaž,
ne ženi jih tako v dan rumeni.

Ko jutri bo oblak prekril to bedo,
morda še bolj bo rima onemela...
Utišaj nepremišljeno besedo!