Rad mrcvarim to,
kar preostane
in se izživljam
nad zaključki.

Ne mislim.
Torej me ni.

Iz naše vasi
vodita dve poti.
V sosednje vasi
peljeta obe poti.

Bil sem vajen teh poti
spoznal sem jih na svoji poti.

Zaklali bomo svinjo.
Danes, najkasneje jutri.
Debela je, zrejena in poldrugo leto stara.
Saj ne, da nam je šunke treba
mesa na sploh in pa klobas.
Zaklali bomo svinjo našo,
zato ker kruli prenaglas.

Pegasto dekle,
ki je še včeraj pela
in prosjačila za pest drobiža,
so danes našli mrtvo.
Prebodena je izkrvavela.
Nihče ni slišal
njene krike na pomoč.

Šele, ko sem prišel ven iz sebe,
sem videl, da je moj klobuk poln zvezd.
Čeprav sem ga otresel,
so ostale notri in se niso premaknile.
Le zvezdni prah se je usul.

Odpiram okno ozvezdja,
katerega ne poznam.
Vanj se vselijo
nepovabljeni,
katere ne poznam.

Počivam. In čakam.
Parrusia ali ercomen?
Tudi v tem je življenje.

Nisem si mislil,
da sem lahko
tako srečen,
če na Piccadillyu
pijem s tabo kavo
in gledam,
kako življenje teče.

Kako zmečkana si,
kot prebujeno jutro,
topla v lička, nasmejana,
maneš si oči.
Prelepa si, angel moj.