Za vajo nežno ubijaš.
Nisi narejen za to.
Nikoli ne boš mogel ubiti vešče,
ne kateri jezdiva oba.
Vešče gredo na luč, ti pa jo privijaš.
Mečeš orle z najvišjega okna.
Utapljaš ribe v studenčnici.
Pogubljaš kamele v brezpotju puščave.
Volkove za kazen naženeš v divjino.
Gledaš mene.

Povej mi, ali spiš?
Naj te še enkrat vdihnem,
Nikar se me ne spomni,
ko zjutraj se zbudiš.

Povej mi, ali spiš?
A ne poglej me še,
Čeprav bom legla k tebi,
ne, ne premakni se.

Najina ljubezen ni trdna kot kamen
saj od nje je ostal le oblak prahu
vse mavrične želje žareče kot plamen
so se stopile kot sladkor na dežju.

Zdaj usahnil je najin potok strasti
bodočnosti ladja se je potopila
drevo pričakovanj vse bolj se suši
u potoku solza se bova umila.

Le kje bi lepih rož iskal, nabral,
Poklonil jih tebi, rad bi daroval,
Če vrtnice bo nežen cvet rdeč,
Dobila boš poljub iskren, ljubeč...

Morda nabral ti bom marjetk,
Na tratah čudovitih lepih cvetk,
V šopku bo še drugo cvetje,
Ki jih krasijo skozi vse poletje...

Tudi tisti dan sem šel na kavico, sam...
To sem počel večkrat, zaradi ljudi, sebe.
Nekako se počutiš da si v družbi drugih.
Pri sosednji mizi zagledam starejšo gospo.
Najina pogleda sta se srečala...
Lahko prisedem k vam, me je vprašala..
Prikimal sem, misleč, imel bom družbo...
ko je s tresočo roko vzela svojo skodelico kave,
Veste sama živim, hčerka me obiskuje poredko,
Vnuk pa je v tujini, naprej študira,
Ponosna sem nanj, tako rad me ima...
Ko prihaja mesečno domov me obišče,
Vselej, tudi rož mi prinese, ne pozablja me...

Rada imam noč,rada imam noč, ker je lepa, rada imam noč, ker je gluha in slepa za skrivnosti in ni človeka, ki v tišini njeni ne čaka ga uteha.

Hodim po parku in gledam cvetlice,
vse diseče in cveteče,
bele, plave in rdeče,
iščem pravo,
ki pokazala bi mi sreče,
a kaj ko so tako majhne in ranljive.

Poberem nakupovalno
papirnato vrečo;
vanjo naložim:

vse mavrice večne
vse sanje srečne
vse ptice bele
vse misli vesele.

V rdečo zemljo presušeno
staro grčasto drevo,
že pred veki posajeno,
čaka dežno kapljico.

Sivo sonce je pregrizlo sluzaste oblake,
zaobjelo mrzle jase in pregniti gozd.
Svoje suličaste žarke je zarilo v mlake
in kot pajčevina spolzka vleklo se čez most.